Pismo ŽPS in skupinam v župniji

Biti 40 dni brez alkohola, ali abstinirati v času posta, zame pomeni spopasti se z realnostjo, kjer je vroče, kot v savni.

Čeprav je savna sila moderna in koristna reč, ni prav nič prijetno, ko padeš v šok njene vročine. Na razpolago so ti le tri stopnice, ki čakajo nate in sotrpini, ki se kuhajo, znojijo, soočajo s svojo umazanijo ter se morda spopadajo z vprašanjem vztrajnosti.

Tudi post je kot savna: zelo vabljiv iz zdravstvenih razlogov, zelo zanimiv iz higienskih razlogov in zelo vroč iz osebnih razlogov. Iti se post 40 dni brez alkohola je dvakrat vroča tema v slovenskem prostoru. Prvič, ker je v naši kulturi pitje alkohola nekaj normalnega in drugič, ker ga pijemo na veselje in žalost.

Pa vendar je ta vroča tema zelo, zelo nujna zaradi solidarnosti, zaradi duhovne podpore- pomoči nekomu, ki trpi zaradi posledic alkohola, najbolj pa zato, da bi bilo med nami manj kreganja, manj nasilja, manj mladih ljudi, ki jim alkohol uniči sanje.

Potrebna je velika ponižnost in krotkost ter veliko duhovne energije, da se odločiš za tovrstno solidarnost. Zato mora post najprej postati moja stvar, ki mi želi nekaj dati na osebni in duhovni ravni; zgolj zdravstvena in higienska poteza sta premalo.

Smisel posta za odraslega človeka je morda tudi v tem, da si upa v ponižnosti stopiti v svoje svetišče, si v krotkosti odpirati oči in videti, kje je ter svojega duha odpreti Njemu, ki nas zmore prečistiti v ognju vročine (primer Raz 3).

Spoštovani sodelavci župnijskega občestva, vabimo Vas, da se pridružite postni spodbudi 40 dni brez alkohola v znamenje solidarnost z vsemi, ki trpijo zaradi nasilja v družinah, zaradi nesreč na cestah in zaradi bolezni, ki so posledica alkohola. Naj bo ta žrtev v tem letu namenjena tudi mladim, ki nas potrebujejo, kot vzornike in oporne točke za uresničevanje svojih sanj po lepem življenju.

Februar, 2009

Predlog vprašanj za skupen pogovor ali delo po skupinah: Kako s svojim ravnanjem, kot ožja župnijska skupina, pričujemo mladim o zmernem odnosu do alkohola? Kje smo se v jasnosti pripravljeni izpostaviti, da bomo z osebno odpovedjo alkoholu prispevali k spreminjanju alkoholnih navad? Si v župnijski skupnosti ali doma upamo odprto pogovarjati o problemu alkohola? Ali verjamemo, da se naša odpoved in žrtve z božjo miselnostjo, spreminja v dar, pomoč tistim, ki trpijo zaradi raznovrstnih posledic prekomernega pitja alkohola? Ali poznamo resnost posledic, ki jih alkohol povzroča v družbi?